Kaj ste pripravljeni storiti, da bi vam bilo bolje?
Vsaj polovica oseb, s katerimi se srečujem pri svojem delu, ni zadovoljnih s svojim življenjem. Obremenjujejo jih odnosi v službi, težave s partnerji ali s sorodniki, skrbi zaradi otrok, finančna varnost in drugi, včasih prav banalni problemi. Pogosto smo v življenju prepričani, da se drugače ne da ali da drugače ne moremo živeti, vendar so, objektivno gledano, takšni primeri res redki.
Resnica je prej v tem, da se ljudje večinoma močno upiramo spremembam in živimo v svojih conah udobja, iz katerih nismo pripravljeni, ali pa ne znamo iti, pa če se jih zavedamo ali ne. Cone udobja imajo mnoge obraze, kot na primer služba s katero nismo zadovoljni, partnerski odnos, ki nas ne osrečuje in izpolnjuje, zdolgočasenost, včasih celo bolezen ali odvisnost. Res je, tudi bolezen je lahko cona udobja, saj se mnogi težko odpovejo vlogi žrtve, ker jim le-ta prinaša mnoge ugodnosti in pozornost drugih oseb.
Toda če smo bolni, nesrečni in si želimo kvalitetnejšega življenja, bomo iz svoje cone udobja morali izstopiti. Narediti bo treba spremembo, korak ven iz našega okvirja ter škodljiva ravnanja in prepričanja počasi nadomeščati z novimi, ki nas bodo bolj osrečevala. Pogosto mislimo, da je prepozno, da se ne moremo spremeniti ali da smo prestari in zato niti ne poskusimo. A ni tako. Dokler smo živi, smo odgovorni za to, kako bomo živeli in kako bomo s svojim življenjem vplivali na druge okoli nas. Drugih ne moremo spremeniti, spremenimo lahko le sebe in svoje odzive, naša okolica pa bo počasi, kot ogledalo, odsevala našo spremembo. Včasih je dovolj le majhna sprememba, majhen korak v novo smer in stvari se začnejo odvijati drugače, spoznavati začnemo drugačne ljudi in situacije.
Vprašajmo se: "Kaj se v najslabšem primeru lahko zgodi, če spremenim…? Kaj je tisto, kar si resnično želim zase?". Če svojih "mentalnih pasti in kletk" ne zmoremo prepoznati sami in ne uspemo najti poti iz svoje situacije, zakaj ne obiskati usposobljenega terapevta, ki lahko morda že z enim samim pogovorom prepozna težavo in pomaga vpeljati v vaš vsakdan nove vsebine in navade, ki v nas prebujajo zadovoljstvo. Uvajanje novih, koristnih navad, s katerimi nadomeščamo stare, škodljive vzorce, je lažja in učinkovitejša metoda od iskanja in podoživljanja starih travm iz otroštva ali obujanja zamer in dogodkov, zaradi katerih smo obtičali v določenem vzorcu ali načinu razmišljanja, ki nas vedno znova privede v škodljivo vedenje in trpljenje.
Vse bolj je "moderno" obiskovati vrsto različnih "poduhovljenih" srečanj, ki nudijo različne "new age" ter "instant" tehnike za duhovno rast in srečo. Takšni dogodki so zagotovo prijetni, zanimivi, navdihujoči, vendar nam razen trenutne sprostitve ali začasnega "uvida" in olajšanja običajno ne prinašajo trajnega zadovoljstva. Kaj zlahka se lahko ujamemo v zanko prepričanja, da smo na poti duhovne rasti, medtem ko v resnici le odlašamo soočenje z resnično težavo znotraj nas in ujčkamo svoj ego.
Ko svoje stranke vprašam: "Kaj ste pripravljeni storiti, da bi bilo bolje?" je, žal, odgovor le malokdaj: "Vse.". Še vedno odgovornost ali celo krivdo za svoje situacije zelo radi prenašamo na druge (zdravnike, državo, partnerje, šefe, starše…), toda dela na sebi namesto nas ne more opraviti nihče drug, razen nas samih. Včasih zadostuje le korak v drugo smer.
Romina Salvi
November, 2019
Resnica je prej v tem, da se ljudje večinoma močno upiramo spremembam in živimo v svojih conah udobja, iz katerih nismo pripravljeni, ali pa ne znamo iti, pa če se jih zavedamo ali ne. Cone udobja imajo mnoge obraze, kot na primer služba s katero nismo zadovoljni, partnerski odnos, ki nas ne osrečuje in izpolnjuje, zdolgočasenost, včasih celo bolezen ali odvisnost. Res je, tudi bolezen je lahko cona udobja, saj se mnogi težko odpovejo vlogi žrtve, ker jim le-ta prinaša mnoge ugodnosti in pozornost drugih oseb.
Toda če smo bolni, nesrečni in si želimo kvalitetnejšega življenja, bomo iz svoje cone udobja morali izstopiti. Narediti bo treba spremembo, korak ven iz našega okvirja ter škodljiva ravnanja in prepričanja počasi nadomeščati z novimi, ki nas bodo bolj osrečevala. Pogosto mislimo, da je prepozno, da se ne moremo spremeniti ali da smo prestari in zato niti ne poskusimo. A ni tako. Dokler smo živi, smo odgovorni za to, kako bomo živeli in kako bomo s svojim življenjem vplivali na druge okoli nas. Drugih ne moremo spremeniti, spremenimo lahko le sebe in svoje odzive, naša okolica pa bo počasi, kot ogledalo, odsevala našo spremembo. Včasih je dovolj le majhna sprememba, majhen korak v novo smer in stvari se začnejo odvijati drugače, spoznavati začnemo drugačne ljudi in situacije.
Vprašajmo se: "Kaj se v najslabšem primeru lahko zgodi, če spremenim…? Kaj je tisto, kar si resnično želim zase?". Če svojih "mentalnih pasti in kletk" ne zmoremo prepoznati sami in ne uspemo najti poti iz svoje situacije, zakaj ne obiskati usposobljenega terapevta, ki lahko morda že z enim samim pogovorom prepozna težavo in pomaga vpeljati v vaš vsakdan nove vsebine in navade, ki v nas prebujajo zadovoljstvo. Uvajanje novih, koristnih navad, s katerimi nadomeščamo stare, škodljive vzorce, je lažja in učinkovitejša metoda od iskanja in podoživljanja starih travm iz otroštva ali obujanja zamer in dogodkov, zaradi katerih smo obtičali v določenem vzorcu ali načinu razmišljanja, ki nas vedno znova privede v škodljivo vedenje in trpljenje.
Vse bolj je "moderno" obiskovati vrsto različnih "poduhovljenih" srečanj, ki nudijo različne "new age" ter "instant" tehnike za duhovno rast in srečo. Takšni dogodki so zagotovo prijetni, zanimivi, navdihujoči, vendar nam razen trenutne sprostitve ali začasnega "uvida" in olajšanja običajno ne prinašajo trajnega zadovoljstva. Kaj zlahka se lahko ujamemo v zanko prepričanja, da smo na poti duhovne rasti, medtem ko v resnici le odlašamo soočenje z resnično težavo znotraj nas in ujčkamo svoj ego.
Ko svoje stranke vprašam: "Kaj ste pripravljeni storiti, da bi bilo bolje?" je, žal, odgovor le malokdaj: "Vse.". Še vedno odgovornost ali celo krivdo za svoje situacije zelo radi prenašamo na druge (zdravnike, državo, partnerje, šefe, starše…), toda dela na sebi namesto nas ne more opraviti nihče drug, razen nas samih. Včasih zadostuje le korak v drugo smer.
Romina Salvi
November, 2019
