Praksa vedno znova potrjuje odkritja Petih bioloških zakonov Nove germanske medicine, na kateri je osnovana spodnja definicija avtoimunskih degenerativnih bolezni živčno-mišičnega sistema.
Ponazorimo s primerom: oseba se znajde v situaciji, v kateri je "stisnjena v kot" oz. doživlja sledeče občutke:
V tej situaciji se prizadeta oseba »ne počuti sposobno, da bi napravila zase velik, pomemben korak« v življenju, kot na primer:
Ko je oseba pod takšnim pritiskom oz. množico takšnih pritiskov, ki jo na nek način "imobilizirajo", to alarmira mišico - n. p. stegensko, v kateri pride v fazi doživljanja konfliktne situacije do rahle atrofije (brez bolečin), zaradi celične nekroze v mišičnem tkivu.
V trenutku, v katerem ta situacija razreši ali oseba uspe opraviti zanjo pomemben korak naprej (to je razrešitev konfliktne situacije), bo mišica vstopila v fazo reparacije, zaradi česar bo izgubila moč, tonus in oporo (to pa zato, da je ne bi obremenjevali in bi ji tako omogočili reparacijo). To je začetek faze po razrešitvi oz. resolucija.
V takem primeru se lahko zgodi naslednje: če se je ta oseba vzpenjala po stopnicah, bo nenadoma padla in začutila bo, da nekaj ni v redu, da je lastna noga ne »drži«. Toda to je povsem normalen pojav(!), saj vemo, da potrebuje mišica za okrevanje nekaj časa, da se obnovijo vlakna in zato se zaščiti na tak način, da postane mlahava.
Težava je v tem, da lahko tak dogodek ponovno aktivira nov stresni odziv zaradi občutka, ki tokrat ni več povezan s »pomembnim korakom, ki ga moram narediti v svojem življenju«, temveč s samo oslabelostjo noge – »Moja noga me ne drži več kot prej! Z mano je gotovo nekaj hudo narobe! ipd…« - in na ta način se aktivira začaran krog, ki je sestavljen iz faz aktivnega doživljanja nekega konflikta, ko se v mišicah dogajajo nekroze, in faz resolucije, ko se mišice celijo in začasno izgubijo moč.
To pa pomeni, da samo okrevanje postane vzrok novega konflikta!
Tak začaran krog je zelo pogost pojav in je pogosto odgovoren za to, da stanje postane kronično, predvsem pa je to povod za postavitev hudih diagnoz s predznakom "degenerativno in avtoimunsko", ki prizadenejo živčno-mišični sistem (multipla skleroza, ALS, miastenija gravis…).
Ko se to zgodi, gremo običajno k zdravniku na preiskave in če smo razumeli zgornji mehanizem nam je jasno, da bo sama postavitev takšne diagnoze, čeprav dobronamerna in s ciljem čim hitrejšega prepoznavanja bolezni, povzročila močan škodljiv učinek oz. nocebo (1).
Prav postavitev takšne diagnoze bo namreč zaradi strahu in novega šoka, ki ga oseba zaradi diagnoze doživi, telesu (v tem primeru mišicam), odvzela pravico do utrujenosti in mlahavosti, saj bo odslej vsako popuščanje interpretirano kot potrditev bolezni, kar spet povzroči dodatno razvrednotenje in dodaten konflikt. Zaradi te situacije tkiva ne morejo nikoli dokončati faze reparacije in okrevanja, kar v določenih primerih privede do tolikšne degeneracije, da je funkcija mišic globoko okrnjena, to pa pripelje do samoizpolnitve »prerokbe« (diagnoze).
Ker takšne bolezni veljajo za neke vrste "obsodbo", povzroči soočenje s takšno diagnozo zelo močno hipnozo, saj so bolezni kot je multipla skleroza, miastenija gravis in druge, etiketirane(!) kot »neozdravljive«, in čim se na telesu pojavi nek simptom, ga takoj pripišemo tej diagnozi, pa čeprav morda z njo sploh ni povezan. Odslej se vse simptome dojema le še kot »imunski sistem mi je oslabel, moje stanje je čedalje slabše itd.« in se jih interpretira kot poslabšanje klinične slike diagnosticirane bolezni (oz. če smo nekoliko grobi - etikete, ki so nam jo prilepili!). Pozornost na te simptome je čedalje bolj obsesivna v prizadevanju za usmerjanje in nadzorovanje gibanja, kar pa je nemogoče, saj je gibanje ideomotorično(2) in na ta način se pade v zanko ponovitev (recidivov), kar privede do začaranega kroga, ki se samodejno vzdržuje.
Težave, ki posledično nastopijo, so lahko res hude - vsako popuščanje se dojame in razume le kot potrditev napredovanja bolezni, vsaka mišična oslabelost pomeni novo razvrednotenje, ki znova in znova spet od začetka zažene proces. To stanje še dodatno vzdržujejo in podpirajo neskončni zunanji dejavniki, kot je strah svojcev in prijateljev, razni forumi na internetu, razne oddaje o zdravju... kar obolelemu ne dopušča izhoda iz tega začaranega kroga.
Slika: prikaz recidivov
Vir slike: http://magazine.5lb.eu/2014/02/causa-sclerosi-multipla-degenerativa-hamer-5057.html
Graf prikazuje človeško dvofazno krivuljo procesa, ki ne more prispeti do konca cikla: vsaka faza reparacije (zdravljenja – rdeče barve) postane priložnost za nova alarmantna stanja (modre barve). To je začaran krog, ki fiziologiji ne dopušča obnove in normalnega delovanja, kar na dolgi rok privede do degeneracije tkiv.
Toda če je vse tako logično in enostavno - ali bi potemtakem lahko uspeli degeneracijo preprečiti?
Teoretično bi to lahko storili zelo enostavno - narediti bi morali le to, da modrosti telesa in naravi dopustimo, da naredi kar je treba: ustaviti se. Ustaviti se, pa je v sodobni družbi nedopustno do te mere, da se ljudje pogosto ne znajo več ustaviti in jim to povzroča še dodaten stres. Prepričanje, da "ustavitev = propad, izobčenje, izguba statusa in grožnja preživetju" ali pa prepričanje, da "če se ustavim, pustim vse ostale na cedilu", pogosto onemogoča, da bi se osebe v škodljivih situacijah ustavile in izstopile iz vzorcev obnašanja, ki jim škodijo (služba, partnerstvo, škodljivi odnosi s starši ali situacije, ki jih ne moremo nadzorovati – smrt, bolezen bližnjih, ki v nas povzročijo hud občutek krivde…). Toda prav to je edina stvar, ki bi jo bilo treba storiti in s stališča Petih bioloških zakonov tudi edina stvar, ki bi lahko zaustavila pot, ki pelje v degeneracijo.
Po logiki petih bioloških zakonov je trenutek slabosti, pa čeprav hud, dober znak, ki pove, da telo obnavlja svoje funkcije. Pravi odziv, ki bi omogočil, da bi izstopili iz začaranega kroga ponovitev, bi bil umiriti se in sprejeti trenutek slabosti brez strahov in slabe vesti, razumeti in sprejeti stanje za to kar dejansko je: obdobje okrevanja, ki bo, če mu dopustimo, naše telo ojačilo in po končanem procesu reparacije se bomo počutili nekoliko močnejši kot prej. Tako kot bi to naredila žival, ki bi si neobremenjena s prepričanji in razlagami vzela potreben čas za okrevanje in dopustila telesu, da opravi svoje delo.
V naravi je namreč popravilo (reparacija) mišičnega tkiva koristen in smiseln proces, ki ojači organizem, zato da bo kasneje močnejši za soočanje z novimi izzivi. Žal pa je za nekoga, ki trpi, ga je strah in je pod vplivom pritiskov z vseh strani ter misli, da se ne more spremeniti, takšno dojemanje in ravnanje nemogoče.
Zato lahko sklenemo naslednje:
ko se soočimo s tovrstno patologijo, imamo pred seboj osebo, ki se je znašla v procesu ponavljajočih se konfliktnih situacij v katerih se je počutila "imobilizirano", ni videla izhoda ali se je počutila "potisnjeno v kot", ki so povzročile serijo mišičnih recidivov. Pri vsakem posamezniku je doživljanje lahko različno, glede na njegova prepričanja, preteklost in izkušnje in tu ne gre iskati krivde ali krivcev.
Predpogoj, da bi lahko kakršna koli obravnava (naravna ali druga) učinkovala, je prekinitev ustaljenih škodljivih življenjskih vzorcev in prepričanj (hipnoze), ki človeka vlečejo v spiralo brez povratka. To bi lahko ustavilo napredovanje degeneracije, dodatna psihološka in fizična podpora pa bi lahko osebi še dodatno pomagali v boju s temi težkimi stanji.
Romina Salvi, november 2018
Vir: lastna praksa in članek avtorja Maura Sartoria na www.magazine.5lb.eu
_____________________
[1] Nocebo je učinek, ki je nasproten zdravilnemu učinku placeba – n. p. strah pred neželenimi učinki zdravila ali slab odnos bolnikov do terapije lahko okrepi neželene učinke in tako slabo vpliva na zdravljenje ipd.
[2] Ideomotorično pomeni, da giba ni možno izvesti na zahtevo ali ga nadzirati.
Ponazorimo s primerom: oseba se znajde v situaciji, v kateri je "stisnjena v kot" oz. doživlja sledeče občutke:
- "karkoli naredim, bo samo še huje!",
- "ničesar ne morem ukreniti, da bi bilo boje",
- "sem pod groznim pritiskom in ne vidim načina, kako iz te situacije!" ,
- "mož me je prevaral, a ga ne morem zapustiti, zaradi….",
- "partner me je zapustil in ne vem kako naprej…/ne morem brez njega…"
- "v službi doživljam mobing, a je ne morem pustiti, zaradi…",
- "moji ostareli starši so bolni, moji otroci me potrebujejo, moja služba je zelo zahtevna in ne vem kako naprej/ne zmorem več,…"…
V tej situaciji se prizadeta oseba »ne počuti sposobno, da bi napravila zase velik, pomemben korak« v življenju, kot na primer:
- "menjati službo",
- "pustiti partnerja, ki mi ne ustreza ali me zlorablja ali zanemarja…",
- "se odseliti od staršev, ki potrebujejo nego ali dati onemogle starše v dom ali ustvariti svojo družino…" ipd.,
Ko je oseba pod takšnim pritiskom oz. množico takšnih pritiskov, ki jo na nek način "imobilizirajo", to alarmira mišico - n. p. stegensko, v kateri pride v fazi doživljanja konfliktne situacije do rahle atrofije (brez bolečin), zaradi celične nekroze v mišičnem tkivu.
V trenutku, v katerem ta situacija razreši ali oseba uspe opraviti zanjo pomemben korak naprej (to je razrešitev konfliktne situacije), bo mišica vstopila v fazo reparacije, zaradi česar bo izgubila moč, tonus in oporo (to pa zato, da je ne bi obremenjevali in bi ji tako omogočili reparacijo). To je začetek faze po razrešitvi oz. resolucija.
V takem primeru se lahko zgodi naslednje: če se je ta oseba vzpenjala po stopnicah, bo nenadoma padla in začutila bo, da nekaj ni v redu, da je lastna noga ne »drži«. Toda to je povsem normalen pojav(!), saj vemo, da potrebuje mišica za okrevanje nekaj časa, da se obnovijo vlakna in zato se zaščiti na tak način, da postane mlahava.
Težava je v tem, da lahko tak dogodek ponovno aktivira nov stresni odziv zaradi občutka, ki tokrat ni več povezan s »pomembnim korakom, ki ga moram narediti v svojem življenju«, temveč s samo oslabelostjo noge – »Moja noga me ne drži več kot prej! Z mano je gotovo nekaj hudo narobe! ipd…« - in na ta način se aktivira začaran krog, ki je sestavljen iz faz aktivnega doživljanja nekega konflikta, ko se v mišicah dogajajo nekroze, in faz resolucije, ko se mišice celijo in začasno izgubijo moč.
To pa pomeni, da samo okrevanje postane vzrok novega konflikta!
Tak začaran krog je zelo pogost pojav in je pogosto odgovoren za to, da stanje postane kronično, predvsem pa je to povod za postavitev hudih diagnoz s predznakom "degenerativno in avtoimunsko", ki prizadenejo živčno-mišični sistem (multipla skleroza, ALS, miastenija gravis…).
Ko se to zgodi, gremo običajno k zdravniku na preiskave in če smo razumeli zgornji mehanizem nam je jasno, da bo sama postavitev takšne diagnoze, čeprav dobronamerna in s ciljem čim hitrejšega prepoznavanja bolezni, povzročila močan škodljiv učinek oz. nocebo (1).
Prav postavitev takšne diagnoze bo namreč zaradi strahu in novega šoka, ki ga oseba zaradi diagnoze doživi, telesu (v tem primeru mišicam), odvzela pravico do utrujenosti in mlahavosti, saj bo odslej vsako popuščanje interpretirano kot potrditev bolezni, kar spet povzroči dodatno razvrednotenje in dodaten konflikt. Zaradi te situacije tkiva ne morejo nikoli dokončati faze reparacije in okrevanja, kar v določenih primerih privede do tolikšne degeneracije, da je funkcija mišic globoko okrnjena, to pa pripelje do samoizpolnitve »prerokbe« (diagnoze).
Ker takšne bolezni veljajo za neke vrste "obsodbo", povzroči soočenje s takšno diagnozo zelo močno hipnozo, saj so bolezni kot je multipla skleroza, miastenija gravis in druge, etiketirane(!) kot »neozdravljive«, in čim se na telesu pojavi nek simptom, ga takoj pripišemo tej diagnozi, pa čeprav morda z njo sploh ni povezan. Odslej se vse simptome dojema le še kot »imunski sistem mi je oslabel, moje stanje je čedalje slabše itd.« in se jih interpretira kot poslabšanje klinične slike diagnosticirane bolezni (oz. če smo nekoliko grobi - etikete, ki so nam jo prilepili!). Pozornost na te simptome je čedalje bolj obsesivna v prizadevanju za usmerjanje in nadzorovanje gibanja, kar pa je nemogoče, saj je gibanje ideomotorično(2) in na ta način se pade v zanko ponovitev (recidivov), kar privede do začaranega kroga, ki se samodejno vzdržuje.
Težave, ki posledično nastopijo, so lahko res hude - vsako popuščanje se dojame in razume le kot potrditev napredovanja bolezni, vsaka mišična oslabelost pomeni novo razvrednotenje, ki znova in znova spet od začetka zažene proces. To stanje še dodatno vzdržujejo in podpirajo neskončni zunanji dejavniki, kot je strah svojcev in prijateljev, razni forumi na internetu, razne oddaje o zdravju... kar obolelemu ne dopušča izhoda iz tega začaranega kroga.
Slika: prikaz recidivov
Vir slike: http://magazine.5lb.eu/2014/02/causa-sclerosi-multipla-degenerativa-hamer-5057.html
Graf prikazuje človeško dvofazno krivuljo procesa, ki ne more prispeti do konca cikla: vsaka faza reparacije (zdravljenja – rdeče barve) postane priložnost za nova alarmantna stanja (modre barve). To je začaran krog, ki fiziologiji ne dopušča obnove in normalnega delovanja, kar na dolgi rok privede do degeneracije tkiv.
Toda če je vse tako logično in enostavno - ali bi potemtakem lahko uspeli degeneracijo preprečiti?
Teoretično bi to lahko storili zelo enostavno - narediti bi morali le to, da modrosti telesa in naravi dopustimo, da naredi kar je treba: ustaviti se. Ustaviti se, pa je v sodobni družbi nedopustno do te mere, da se ljudje pogosto ne znajo več ustaviti in jim to povzroča še dodaten stres. Prepričanje, da "ustavitev = propad, izobčenje, izguba statusa in grožnja preživetju" ali pa prepričanje, da "če se ustavim, pustim vse ostale na cedilu", pogosto onemogoča, da bi se osebe v škodljivih situacijah ustavile in izstopile iz vzorcev obnašanja, ki jim škodijo (služba, partnerstvo, škodljivi odnosi s starši ali situacije, ki jih ne moremo nadzorovati – smrt, bolezen bližnjih, ki v nas povzročijo hud občutek krivde…). Toda prav to je edina stvar, ki bi jo bilo treba storiti in s stališča Petih bioloških zakonov tudi edina stvar, ki bi lahko zaustavila pot, ki pelje v degeneracijo.
Po logiki petih bioloških zakonov je trenutek slabosti, pa čeprav hud, dober znak, ki pove, da telo obnavlja svoje funkcije. Pravi odziv, ki bi omogočil, da bi izstopili iz začaranega kroga ponovitev, bi bil umiriti se in sprejeti trenutek slabosti brez strahov in slabe vesti, razumeti in sprejeti stanje za to kar dejansko je: obdobje okrevanja, ki bo, če mu dopustimo, naše telo ojačilo in po končanem procesu reparacije se bomo počutili nekoliko močnejši kot prej. Tako kot bi to naredila žival, ki bi si neobremenjena s prepričanji in razlagami vzela potreben čas za okrevanje in dopustila telesu, da opravi svoje delo.
V naravi je namreč popravilo (reparacija) mišičnega tkiva koristen in smiseln proces, ki ojači organizem, zato da bo kasneje močnejši za soočanje z novimi izzivi. Žal pa je za nekoga, ki trpi, ga je strah in je pod vplivom pritiskov z vseh strani ter misli, da se ne more spremeniti, takšno dojemanje in ravnanje nemogoče.
Zato lahko sklenemo naslednje:
ko se soočimo s tovrstno patologijo, imamo pred seboj osebo, ki se je znašla v procesu ponavljajočih se konfliktnih situacij v katerih se je počutila "imobilizirano", ni videla izhoda ali se je počutila "potisnjeno v kot", ki so povzročile serijo mišičnih recidivov. Pri vsakem posamezniku je doživljanje lahko različno, glede na njegova prepričanja, preteklost in izkušnje in tu ne gre iskati krivde ali krivcev.
Predpogoj, da bi lahko kakršna koli obravnava (naravna ali druga) učinkovala, je prekinitev ustaljenih škodljivih življenjskih vzorcev in prepričanj (hipnoze), ki človeka vlečejo v spiralo brez povratka. To bi lahko ustavilo napredovanje degeneracije, dodatna psihološka in fizična podpora pa bi lahko osebi še dodatno pomagali v boju s temi težkimi stanji.
Romina Salvi, november 2018
Vir: lastna praksa in članek avtorja Maura Sartoria na www.magazine.5lb.eu
_____________________
[1] Nocebo je učinek, ki je nasproten zdravilnemu učinku placeba – n. p. strah pred neželenimi učinki zdravila ali slab odnos bolnikov do terapije lahko okrepi neželene učinke in tako slabo vpliva na zdravljenje ipd.
[2] Ideomotorično pomeni, da giba ni možno izvesti na zahtevo ali ga nadzirati.
Vse informacije in opisi na straneh www.naturopatija.si so zgolj informativnega značaja in nikakor niso namenjene kot nadomestilo za nasvete osebnega zdravnika ali drugega zdravstvenega osebja, prav tako ne morejo biti nadomestilo za ustrezno zdravstveno pomoč, zdravniško diagnozo ali zdravniški nasvet saj niso izrecno potrjene s strani zdravstvenih organov.
